Sicilija, mediteranski kulturni lonec

Sicilija je kot ženska, ki jo težko osvojiš in razumeš, a je ne moreš nehati ljubiti: potep z vodnico Turistične agencije Palma, ki se je stopila z edinstvenim sicilijanskim mozaikom narodov in tradicij.

Sicilijanci so skupnost, ki je nastala z zlivanjem različnih kultur in ljudstev. Mnogi prišleki, ki so v treh tisočletjih prihajali v valovih iz vzhoda, zahoda, severa in juga, so se tukaj ustalili, se zlili z domačini in ustvarili skupino temperamentnih, toplih, pristnih ljudi, kakršnih ne najdeš nikjer drugje. Pa ne le zaradi njihove pregovorne mafijske spretnosti in izmuzljivosti. Predvsem zaradi sposobnosti, da iz malega naredijo veliko.

Družina je domovina tvojega srca

Sicilijanci so znani po strasti, fatalizmu, iznajdljivosti, toplini, marljivosti in dovršeni umetnosti gostoljubja. Ljudje na Siciliji so izjemno sočutni in takoj pripravljeni priskočiti na pomoč. Ko pridobiš zaupanje Sicilijanca, imaš zvestega prijatelja. Preprosto postaneš »parte della famiglia« (v prevodu: del družine). V praksi to pomeni doživljenjsko vabilo na vse družinske slovesnosti z veliko, več in še več hrane, kot si je lahko predstavljaš. Mize so zmeraj obložene s svežimi sezonskimi jedmi in gostitelji ničesar ne prepuščajo naključju. Strogo in svečano upoštevajo vrstni red hrane in pravilne kombinacije.

Druženja s Sicilijanci za mizo so vedno nepozabna. Brez njih si enostavno ne znaš več predstavljati življenja. Na nek način postaneš odvisnik od te graciozne in skrivnostne sile življenja, ki tukaj vibrira z vso privlačnostjo. Moški bi zagotovo rekli, da je Sicilija lepa kot ženska, ki jo težko osvojiš in razumeš, a je ne moreš nehati ljubiti.

Ne ubijaj pašte, ker je to sveta jed

Osnovno pravilo, ki ga je potrebno takoj osvojiti, je, da je »pašta« (testenine) samostojna jed, ki je ne zaužiješ z zrezkom v omaki ali bog-ne-daj s solato. Pripetilo se je v Palermu pred kakšnimi dvajsetimi leti, na začetku moje romance s Sicilijo. S prijatelji smo sedli k mizi. Večerja se je pričela z aperitivom in številnimi predjedmi, naša gostiteljica je medtem na mizo znosila še nekaj vrst solate. Napočil je svečan trenutek za »primo piatto« (topla predjed) – testenine à la Norma.

Mimogrede sem z vilico zapičila tudi v solato. Nisem ostala neopažena. »Kaj počneš!?«, je vzkliknila najstarejša gostja. Zmrazilo me je, ko sem dvignila pogled. Dvanajst parov oči se je neusmiljeno zapičilo vame, na obrazih se jim je risalo ogorčenje. Pojasnila sem, da sem samo poskusila solato. »Se sploh zavedaš, kaj počneš?« so nadaljevali. »Ubijaš pašto. Ubijaš pašto v sebi!« Osramočena sem se opravičila. Od takrat naprej ne jem testenin s solato. Nikoli ne veš, kdo te opazuje. In ne želim biti morilka pašte.

Požirek ognja z Etne te pripravi na vse izbruhe za mizo

Hrana je na Siciliji vsaj tako vseobsegajoča kot Etna, najvišji delujoči vulkan v Evropi, s katerim so se Sicilijanci naučili sobivati po principu ljubi-sovraži. Ko na 2000 m sredi lunarne pokrajine srkneš požirek »ognja z Etne«, si kot kakšen sicilijanski don ali boter po božansko opremljen in pripravljen na vse pregrehe Sicilije. Nemogoče je našteti vse sicilijanske specialitete, od številnih hladnih in toplih predjedi do glavnih mojstrovin. Morda najbolj prepoznavna je slastna zelenjavna caponata. Posebnost so omake s pistacijami, mandlji, divjim koromačem ali morskimi ježki. Ključna sestavina za glavno jed pogosto iz morja skoči na krožnik, na primer mečarica na sto načinov, pa polnjene sardele, škampi in lignji.

Mesne specialitete ne zaostajajo. Italija ne bi zmogla preživeti brez sicilijanskih slaščic, ki so znane po vsej državi. Sicilijanski cannoli z mehko rikoto in hrustljavo skorjico te zasvojijo takoj, ko jih poskusiš. Sladoled tukaj jedo v sendviču, mandljevi piškoti in vse sorte sladkosti iz marcipana pa so tako dobri, da jih vsakič tihotapiš v prtljagi domov. Prvi italijanski sladoled naj bi bil napravljen ravno na Siciliji. Najboljši in najbolj cenjen je iz pistacije, ki jo pridelajo v kraju Bronte.

Neskončni nasadi pomaranč, ulice Palerma in odmev antične veličine

Nasadi pomaranč in limon in neskončna žitna polja v osrednjem delu Sicilije, nepregledni vinogradi na zahodni obali in gozdovi evkaliptusa te ves čas navdajajo z občutkom, da si v posnetku raja. Gotovo sta naravna lepota in toplina velikanskega otoka sredi Mediterana prispevali k temu, da je na Siciliji za vedno ostalo toliko ljudi s koreninami v velikih kulturah Feničanov, starih Grkov, Bizantincev, Vikingov, Normanov, Arabcev, Germanov, Špancev, Francozov in drugih.

Sicilijanska prestolnica je vzorčni primer mesta, ki je skozi zgodovino pokazalo, da nobena ideologija in religija ne zaduši umetnosti in ustvarjalnosti. Palermo je mesto čudovitih stavb, parkov in živahnih tržnic. Na Siciliji je najlepše, da lahko sodoben mestni kaos kadarkoli zamenjamo za meditacijo sredi najlepših spomenikov antične Grčije, ki je Sicilijo ljubila kot žitnico svojega sveta, polno rodovitnosti in lepote.

Agrigento še vedno skriva nepozabno dolino templjev, Siracusa je mesto Arhimeda, Taormina razkazuje starogrško dediščino kot glavni turistični adut. Sicilija je več kot otok sredi morja, je država v državi, skoraj celina zase, predvsem pa topel dom od doma, kamor se moraš vedno znova vrniti.

Aleksandra Mitrović, vodnica Turistične agencije Palma

V branje in ogled priporočam:

• Lily Prior: La Cucina; knjiga je prevedena v slovenski jezik in posvečena ljubezni.

• Nekaj filmov, ki so bili posneti na Siciliji: Boter, Johnny Stecchino, Malena, Mafija ubija samo poleti, Italo Barocco, Novi kino Paradiž.