Kako začutiti moč večne ljubezni

Maroko je dežela, ki je začarala največje oblikovalce, zvezdnike in užitkarje. Ta pravljica med morjem in puščavo je včasih videti kot kulisa epskega filma, a je resnična. Tako kot nekdanja kraljéva mesta, polna palač. Nič koliko kultnih filmskih prizorov dolguje svojo lepoto prav Maroku. Ko se Tilda Swinton in Tom Hiddleston kot večna ljubimca (Only Lovers Left Alive) v Jarmuschovem filmu sprehajata po ozkih ulicah in posedata pred vzorci arabesk na pročeljih hiš, si takoj želiš v ta scenarij. In ko se res zbudiš v novo jutro v medini, obzidanem starem mestnem jedru z labirintom ozkih ulic, se počutiš, kot da te je nekdo prestavil v eno drugo življenje in obdobje.

Mesta Maroka za Evropejce, ki tja prihajamo po navdih, delujejo nadrealistična in romantična, skoraj izgubljena v času. Zato nikoli ne pozabiš tistih zajtrkov na strehi riadov, nekdanjih palač, danes preurejenih v butične hotele in penzione. Maroški gostitelji ti z rutiniranim zamahom zlivajo čaj s poprovo meto v vsaj meter dolgem curku, ki teče iz srebrnega čajnika v kozarec, ti pa slišiš, kako spodaj brenči mesto in se počutiš kot na Aladinovi preprogi.

En in edini Marakeš

Ljubezen Stonesov, Y. S. Laurenta in tisočih sanjačev tega sveta

Eno od štirih kraljevih mest Maroka je Marakeš. Dar Al Hamra, kot mu pravijo domačini ali v prevodu Rdeča, je barvni vrtiljak! Mešanica stilov je južnemu biseru države zagotovila večno slavo. V sedemdesetih so ga začeli oblegati esteti, željni užitkov in barv, lačni divje kombinacije modre in rumene, puščave in mesta. Yves Saint Laurent je bil med njimi. Del leta je začel preživljati kar v Maroku. In Rolling Stonesi! Tistega kritičnega leta 67, ko so jih izgnali iz Londona, se je zgodil njihov prvi epski izlet v Maroko. Vse drugo je zgodovina.

Najlepše se je izgubiti v labirintu ulic med obrtniškimi starešinami, prodajalci luči in začimb, zeliščarji, mojstri šiljenja copat in poklicnimi barvarji. Veliko finale vsakega dne se zgodi na razvpitem Djemaa-El-Fna, glavnem trgu s pripovedovalci zgodb, krotilci kač, vedeževalkami in mojstri tažina, ki v lončeni posodi (tajine) postrežejo govedino ali jagnjetino s slivami, ali pa kuskus s sedmimi vrstami zelenjave.

Pravljica med morjem in puščavo

Čar maroške pokrajine je v njenih tisočerih kontrastih. V Maroku se mešajo veter z Atlantika, vonj po Mediteranu, svežina visokega gorovja Atlas in sonce puščave. Beseda Maroko v prevodu pomeni kraj, kjer zahaja sonce. Zaradi mehkih sipin, ki spreminjajo barvo po soncu od zlato rumene do večerne rdeče, in zaradi najlepših sončnih zahodov v puščavi se za vedno zaljubiš v to deželo. Ob pogledu na peščene sipine Erg Chebbi se počutiš kot majhen otrok v ogromnem peskovniku. Ko sezuješ čevlje in se povzpneš na vrh 100-metrske peščene sipine, si preprosto levji kralj.

Ja, Maroko je pač filmski na vsakem koraku. Največji filmski studii so sredi slikovitih utrjenih vasi ali ksarov na poti med Marakešem in Saharo izkoristili veličastno scenografijo in v fotogeničnih kasbah, utrdbah, kjer so nekoč počivale karavane, posneli epe, kot so Lawrence Arabski, Jezus iz Nazareta in druge. Ouarzazate in Ait Benhaddou sta zaradi svoje slikovitosti in filmske slave nujna postojanka na potovanju po Maroku. V bližini so ostale veličastne filmske kulise studiev Atlas, kjer so od leta 1983 gradili scenografije velikih filmov, tudi Gladiatorja S. Ridleya.

Edinstvena kulturna dediščina kraljevih mest

Tisto, kar za vedno vzameš domov, in pogrešaš vse hladne dni, pa so barve. Rdeča, zelena, modra in rumena so v Maroku drugačne, še toplejše in še bolj sijoče. Tudi zaradi ljudi, ki te z nasmehom pozdravljajo po vsej državi. In če domov odneseš stekleničko utekočinjenega sonca – arganovega olja – in vsaj košček svobode, ki jo v sebi nosijo staroselski maroški Berberi ali imazighen (svobodni ljudje), ti je do naslednje romance z Marokom vsaj malo lažje.

Leni Petek Rovšnik, vodja projekta Maroko v Turistični agenciji Palma
Palma d.o.o., Celje