Palmina vodnica Aleksandra Mitrovič

Palma je lani upihnila 30 svečk, zato je sedaj pravi čas, da naše vodnike spoznate še malo pobližje in iz drugega zornega kota. Če bi želeli na kratko opisati našo vodnico Aleksandro Mitrovič bi lahko rekli: srčna, izjemna, pozorna in do konca predana vodniškemu poklicu. Z izjemnim znanjem in s širokim nasmehom očara še tako zahtevnega popotnika. Aleksandro smo tako povprašali kako doživlja “korona obdobje”, kaj najbolj pogreša in katera destinacija bo prva, ki jo bo obiskala, ko bo to možno.

Tvoja prva destinacija, ki si jo vodila za Palmo?

»Toskana.»

Kam najraje odpelješ Palmine goste?

»Na otok divjih strasti in večne pomladi, po mojem mnenju v vsem nepremagljivo, skrivnostno in hkrati šarmantno Sicilijo.»

Ti bo katero vodenje še posebej ostalo v spominu?

»Pravzaprav je veliko takšnih, nepozabnih. V začetku leta 2012 sem vodila skupino devetih potnikov v Argentino in Rio de Janeiro. Potovanje je bilo tehnično precej zahtevno, velikokrat smo iz enega na drugi konec Argentine morali poleteti z letalom. Skupina je bila izjemna, disciplinirana in usklajena. Potovanje je bilo začinjeno z veliko dobre volje in smeha. Predvsem pa smo družno uživali drugačnost.

Pričeli smo s spoznavanjem Buenos Airesa. Plesalci tanga in njihova strastna zavzetost sta nas popolnoma očarali. Cel dan smo preživeli na območju Pamp in se družili z Gauchi in okušali neverjetno mehko govedino. Obiskali smo najlepša območja Patagonije, nemo opazovali premikajoči se ledenik, Perito Moreno. Vrhunec potovanja po Argentini pa je bilo nekajdnevno bivanje na Ognjeni zemlji. Iz Ushuaie smo odpluli na križarjenje po prelivu Beagle, se ustavili ob otoku Patagonijskih morskih levov in Magellanovih pingvinov. Sprehod ob slapovih reke Iguazu in na koncu Rio de Janeiru. Bivali smo na znameniti Copacabani. Rio te preprosto začara, pogoltne vase. Obiskali smo vse glavne mestne znamenitosti, uživali v brazilskih specialitetah in se pogumno sprehodili po eni izmed favel. Toplo priporočam!»

Kaj pa kakšna anekdota iz potovanj?

»Anekdot se je nabralo veliko. Ta je povezana s Toskano. Do takrat sem samozavestno trdila, da jo poznam kot svoj žep. Pa se je nekega dne zgodilo ravno obratno. V desetih dneh sem bila že s tretjo skupino na ogledu Volterre. Po končanem klasičnem ogledu centra Volterre sem potnikom predlagala, da se mi lahko pridružijo še na sprehodu do dela Medičejske utrdbe, kjer se nahaja park z arheološkimi izkopaninami. Mojemu predlogu je, kljub visoki vročini, sledila večina potnikov. Urno smo krenili po Via del Castello in pričeli z živahno razpravo o italijanski kuhinji. Stopim do vrat v utrdbo in opazim, da so zaprta z rešetkami. Kaj je zdaj to, pomislim. Ta vhod je zmeraj odprt za obiskovalce. Za mano skupina štiridesetih, že precej prepotenih, potnikov. Trudim se odpreti vrata. Ne gre. Nemočno se upiram na rešetke in jih skušam odriniti. Zaklenjeno. Z druge strani se približa začuden policist. Vpraša me, kaj želim. Samozavestno odgovorim, da želim s turisti na ogled notranjosti. Mahajoč z rokami, odgovori: ˝Signora, questo non e possibile (Gospa, to ni mogoče.)¨; jaz pa ˝poznavalsko˝ vztrajam, da je dostop do parka zmeraj odprt za obiskovalce… ˝Signora, questo e carcere!¨ (Gospa, to je zapor!). Šele takrat s pogledom ošvrknem na tablo, desno od vhoda. Mamma mia, predaleč smo! Pred vhodom v zapor smo! Slišim komentar potnika, pojma nima, najbrž je prvič tukaj. Da, prav ima, prvič s skupino turistov neumorno vztrajam, da nas spustijo v zapor. Najraje bi kar izpuhtela, pa ne gre. Opravičim se potnikom. Zdaj je čas, da razglasim krivca. Kriva je italijanska hrana, zamotila je mojo pozornost in nas odpeljala malce dlje od pravih vrat. Sicer pa, v Italiji se vse vrti okrog hrane.

Tudi ta zapor ni nobena izjema. V svetu kulinarike vsekakor najslavnejši zapor na našem planetu. Zapor, kjer zaporniki s pomočjo vrhunskih kuharskih šefov pripravljajo in gostom strežejo toskanske specialitete. Vse pod okriljem festivala ˝Cene Galeotte¨. Gostje so iz vseh koncev sveta. Mi smo tokratni festival, žal, zamudili samo za nekaj dni. »

Kaj najbolj pogrešaš v “koronskem obdobju”?

»Caffe ristretto na jugu Italije in kaotična mesta. Kaos mi omogoča, da normalno funkcioniram.»

Kam si se nazadnje odpravila?

»V Velo luko (Korčula), ki postaja moj drugi dom.»

Kaj te najbolj navdušuje pri vodenju?

»Ljubezen do arheologije, spoznavanje in razumevanje preteklosti, uživanje v drugačnosti, z veseljem svoje znanje podajam potnikom. Nobeno vodenje ni enako, pa čeprav si že stotič v istem mestu. Potniki so tisti, ki s vprašanji in različnimi znanji plemenitijo moje poti. Pritrjujem Sokratu v njegovem izreku: ˝Vem, da nič ne vem.˝ Vsak dan znova mi daje možnost, da se česa novega naučim. Vodenja me silijo k nenehnemu izobraževanju, raziskovanju, izpopolnjevanju in iskanju odgovorov. Začaran krog, ki ga pospešuje adrenalin. Povzroča odvisnost. Brez potovanj, preprosto, ne znam več živeti.»

4 letni časi in 4 kotički, ki jih ti priporočaš?

• Zima: Argentina, Brazilija.

• Spomlad: Sicilija, Turčija.

• Poletje: Grčija, južna Dalmacija …tistim, ki imajo raje sveža poletja, pa priporočam Skandinavijo, Škotsko ali Irsko.

• Jesen: Sicilija, Dalmacija.