Spomini na najbolj pravljičen december


KATJINA PRAVLJICA: Mamiii, gremo spet k Božičku!

Jesenske počitnice so super. Ko sva pred dnevi z najmlajšim delala načrt, kam jo mahnemo letos, mi je kar naenkrat z iskrico v očeh predlagal: »Mami, kaj pa, če gremo spet k Božičku, in to kar zdaj. Sigurno rabi pomoč pri zavijanju daril«. »Dober predlog, ni kaj«, se nasmejim, »tudi pomoč bi verjetno potreboval Božiček v teh dneh.« Jesenske počitnice bomo sicer preživeli kje bližje, čeprav so spomini na lanski december še zelo živi. Odnese me nazaj in zavrtijo se mi čarobni zimski trenutki.

Z letalom pristanemo v Rovaniemiju, ki leži na polarnem krogu. Pristanemo v zimi, ki je naši otroci ne poznajo več. Povsod belina in gozdovi, drevesa so odeta v ledene in snežne odeje in od daleč se zdijo kot mali beli palčki. Led je zamrznil čas. Pod nogami nam škripa sneg in oblečeni smo kot severni medvedi, pokriti z bundami in šali in puloverji, ven nam gledajo samo rdeči noski in zvedave oči.

Božičkov pravi dom je daleč na severu na Laponskem, to je čaroben kraj, kamor ni moč priti z avtomobilom, ker ni cest. Tja lahko pridemo samo s snežnimi sanmi, ki jih vlečejo severni jeleni ali haskiji. Poleti se Božiček zabava, lovi losose, bere knjige in peče klobasice ob jezeru. In zelo rad ima ovseno kašo, ki jo ima vse leto na mizi. Pozimi pa odpre svoj uradni dom v Rovaniemiju in sprejema obiske in prebira pošto. Na leto dobi skoraj milijon pisem z vsega sveta. »Joulupukki«, se smejejo otroci, ko skušajo ponoviti laponsko ime za Božička.

Nastanimo se v hotelu v centru mesta, neka čarobna pridušena svetloba je ves čas z nami in kmalu ugotovimo, da je to dan, ki je mrak. Ni dneva in ni noči in povsod je polno lučk, ki med belimi snežinkami, ki naletavajo, ustvarjajo mehko toplino. Polni pričakovanja smo, peljali se bomo na zamrznjeno jezero in z malo sreče ujeli na nebu Auroro Borealis, severni sij. Eden najbolj čarobnih prizorov laponskega decembrskega neba. Oblečeni v debele zimske obleke sedemo k ognju ob jezeru, pečemo klobasice in pijemo vroč malinovec. In čakamo in poslušamo zgodbe. Lisica je zamahnila čez nebo in z repom prebudila milijone sneženih kristalčkov, ki so šinili čez nebo.

»Ohhh, lej mami. Čudovito … Oči, poglej rep …«, slišim navdušenje otrok. A sama sem tudi v čarobnem svetu, neverjeten naravni pojav, zelene in modre in oranžne barve plešejo po nebu in zdi se, kot da je za barvami še eno nebo. In tako majhni smo mi tu spodaj. In prešine me, da sta čas in svetloba na arktičnem krogu tako drugačna, da se nam spremeni razmišljanje.

Naslednje jutro doživimo zimsko pravljico, bel mehak sneg se nam udira pod nogami, ko gazimo k jelenčkom na jelenji farmi. Domačini so jim že vpregli snežne sani, ki so prekrite z jelenjimi kožami, sedemo in zdaj nas tudi prekrijejo z njimi. Kakšna čarobnost, vsi skupaj postanemo otroci in veselje nas preveva ob vožnji skozi zasnežen gozd. »Rudolf, dajmo še malo,« kriči naš najmlajši. Po laponski vroči juhi iz krompirja in zelišč, vročem malinovcu in ribezovi piti, nas čaka še eno doživetje. Vožnja s haskiji skozi zasneženo belo pokrajino, vozimo se več ur, zaviti v tople kožuhe. Brezčasna bela daljava nas omami, nedotaknjenost narave in tišina, v katero sem in tja zalajajo haskiji. Nepozaben spomin za vroče dni.

In vrhunec je seveda zadnji dan, ko obiščemo Božičkovo vas. Božičkova pošta je najbolj pravljična na svetu, prava paša za oči so znamke in žigi in razglednice in igrače in okraski in palčicami … Ozračje je polno pričakovanja in na pošti je polno miz in pisal in žigov. In pošta ima dva velika nabiralnika, enega za tekočo pošto in enega za tisto, ki bo prišla natančno 24. decembra. Božiček je pameten in ve, kdaj mora voščilnica na pot, da pravočasno doseže vse konce sveta.

Blog Katje iz Ljubljane, Palmina gostja