Veliko jabolko

Zazvoni telefon, se oglasim in naša komercialistka za Ameriko pravi, da je New York v času krompirjevih počitnic zagotovljen in mi potrjuje vodenje. Težko povem, ampak vedno, ko mi pove slednji stavek, se mi nasmeji do ušes. Kot da bil šel prvič v mesto, ki nikoli ne spi. Ampak ja, ne glede na to, da sem v ZDA pogosto, se lotim vsakega odhoda tako, kot da bi šel prvič. Predvsem kar se tiče priprav na tisto, kar bom na poti posredoval našim gostom.

Pristanemo na JFK-ju in vstopimo v »obljubljeno deželo«

Bilo je pravo jesensko jutro, ko sem na zagrebškem letališču sprejemal goste in jim posredoval prve koristne in tehnične napotke. V zadnjih letih letimo z uglednimi letalskimi prevozniki kot sta Austrian Airlines ali Lufthansa in pravi užitek se je prepustiti letalskim družbam, ki te razvajajo od pete do glave. Polet do vzhodne obale traja nekje 9 ur in v tem času malo dremuckamo, pogledamo kakšen film, dobro jemo, klepetamo in z 900km/h drvimo proti obljubljeni deželi.


Medtem ko ostali letalski potniki brezbrižno uživajo, razmišljam o tem, ali bo dolga čakalna vrsta na meji na Kenedijevem letališču, ali bo ponovno veliko vprašanj na meji, ali bodo vsi naši kovčki na cilju, ali bo pot do hotela prometna in dolga, ali pa bomo hitro v sobah …. Vse to in še marsikaj se mi poraja in nato naenkrat čutim spuščanje letala, pogledam skozi okno in vidim ameriško celino ter si rečem: »pa sem spet doma.« Še nekaj minut in letalo se dotakne steze, osebje letalskega prevoznika pa nam zaželi dobrodošlico v New Yorku – krasen občutek je to. In ker smo pristali debelo uro predčasno, sem točno vedel, da še naše parkirišče ne bo prosto in da bomo morali počakati, dokler se ne sprosti.


Končno nas priklopijo na terminal in že stojimo z našimi gosti v koloni na meji, ki pa ji ni bilo videti konca. Z vsemi zbran pri prtljagi in vidim, da jo imamo vsi. Kakšno olajšanje.

Večerni sprehod – od Pete avenije, Rockefellerjevega centra do Times Square-a

Dan je dolg, ker smo pridobili šest ur, a zunaj se že rahlo temni. Doma bi bil že na pol v postelji, tam pa se zapodim v mikrofon in vodniški ritem ter posredujem prve informacije o letališču, Združenih državah Amerike, o New Yorku in o poti do hotela. Z dobrim voznikom smo prispeli hitro do hotela in osvežitve. Kratek sprehod do Rockefellerjevega centra, Pete avenije in do živahnega Times Square-ja, nato pa smo bili vsi tako utrujeni, da smo kar popadali v postelje.

Med Newyorčani in tek po Centralnem parku

In kaj vse počnemo v kratkem času v največjem ameriškem mestu? Z avtobusom prevozimo cel Manhattan, od blišča do bede, velik del mesta prehodimo peš, saj ga na tak način začutimo drugače, se vozimo z lokalnim podzemnim prevozom »subway«, tekamo po Centralnem parku in si ogledujemo predstave na Broadwayu. V tem trenutku sem se spomnil na tek po Centralnem parku. Verjeti ali ne, z eno našo gostjo sva pritekla »prva« v ciljno areno tradicionalnega jesenskega maratona, glede na to, da so jo ravno tisto jutro postavili. In midva sva bila zmagovalca . Tri dni pozneje pa je bil tapravi »big apple maraton«.


Tokrat sem se s skupino prvič povzpel na WTC ONE. Z eno besedo rečeno: noro! Kapo dol, kako in kaj so naredili na tem mestu spomina na 11. september . In na vrhu se odvije pravi ameriški show, ki te popelje v nek nov svet razglednih nebotičnikov. Za videt je, sem si rekel.

Kdaj se vračam??

Prebudim se v četrti dan, ko se pozno popoldan odpravimo na letališče in letimo nazaj domov. Vedno znova si rečem, kako je možno, da tako hitro mine. Pa si mislim, morda pa me bo naša komercialistka kmalu poklicala in napovedala nov skok v New York ali na naše tradicionalno potepanje do Kanade.


Iz dnevnika Palminega vodnika Igorja Rajnerja