Armenija in Gruzija, popotovanje skozi srce Kavkaza

Obstajajo potovanja, s katerih se vrneš z lepimi fotografijami. In potem obstajajo potovanja, s katerih prineseš tudi zgodbe, okuse, obraze in tisti nenavadni občutek, da si za nekaj dni pokukal v povsem drug svet. Armenija in Gruzija sodita v drugo kategorijo.

Na zemljevidu sta majhni sosedi, stisnjeni med Evropo in Azijo, pod mogočnimi gorami Kavkaza. Toda ko ju začneš odkrivati, hitro ugotoviš, da imata vsaka svoj značaj. Armenija je nekoliko bolj tiha, kamnita in skrivnostna, Gruzija pa živahna, zelena in temperamentna. Skupaj pa sta popolna kombinacija za potovanje, polno zgodovine, narave in – tega nikakor ne smemo pozabiti – neverjetne hrane.

ARMENIJA, dežela kamna, sonca in Ararata

Prvi stik z Armenijo je pogosto Erevan. Mesto preseneti. Namesto temačne postsovjetske prestolnice te pričaka živahno mesto kavarn, parkov in širokih ulic, zgrajeno iz značilnega rožnatega vulkanskega kamna. Zvečer se ljudje zbirajo okoli Trga republike, ki ob večerih dobi še lepšo podobo, ko se vključijo barvne fontane z glasbeno spremljavo. Čez dan iz lokalov prihaja glasba, terase so polne, mesto pa dobi skoraj mediteranski utrip. Nad njim se dviga znamenita Kaskada, ogromno stopnišče, ki je hkrati razgledna točka, park skulptur, eno najprijetnejših mest za opazovanje večernega življenja, ki ga je z donacijami omogočila številna armenska diaspora.

In nekje v daljavi se ob jasnem vremenu pokaže Ararat. Mogočna gora, ki se dviga nad pokrajino, ima za Armence prav poseben pomen in je eden najprepoznavnejših simbolov njihove zgodovine in identitete. Njena silhueta je prisotna skoraj povsod, na slikah, etiketah, spominkih in nenazadnje tudi v državnem grbu. Čeprav danes leži zunaj meja Armenije, ostaja globoko vpeta v armensko kulturo, zgodbe in kolektivni spomin. Pogled nanjo zato ni le lep razgled, ampak eden tistih trenutkov, skozi katere še bolje začutimo deželo in njeno bogato zgodovino.

Pravo Armenijo začneš spoznavati šele, ko zapustiš prestolnico. Cesta vodi skozi suho, skoraj nezemeljsko pokrajino, med gorami in globokimi soteskami. Nenadoma se na robu prepada pojavi samostan. Nato še eden. In čez nekaj kilometrov še tretji. Prav samostani so eden najlepših obrazov Armenije. Zvartnonts ima skoraj mistično vzdušje, Khor Virap pa ponuja enega najbolj ikoničnih pogledov proti Araratu, prav po vseh samostanih pa najdeš hačkarje, iz kamna izklesana spominske stele z vrezanim križem, obdanim z bogatimi geometrijskimi in rastlinskimi vzorci. Na takšnih krajih hitro razumeš, zakaj je potovanje po Armeniji drugačno. Tu znamenitosti niso ločene od pokrajine, so preprosto njen del.

Potem pride jezero Sevan in pravljični Dilijan

Na skoraj 1.900 metrih nadmorske višine se njegova modrina razprostira med gorami in daje občutek, da si nekje precej dlje od civilizacije, kot si v resnici. Nad jezerom stoji samostan Sevanavank in če se povzpneš do njega, je razgled vredno plačilo za vse stopnice. Če se z ladjico popelješ po jezeru pa v daljavi zagledaš tudi predsedniško letno rezidenco.

In nato sledi hrana …

V Armeniji je skoraj nemogoče ostati lačen. Na mizi se znajdejo svež lavaš – ploščat kruh, siri, zelenjava, zelišča, pečeno meso oziroma khorovats, nadevani listi vinske trte in sladice. Obrok pa pogosto ni samo obrok. Je družabni dogodek. Kmalu ugotoviš, da je stavek »samo še malo poskusi« na Kavkazu lahko nevaren. Ko misliš, da si končal, pride nov krožnik. In potem še sadje. In kava ali čaj. In nekaj sladkega. Nas so ob živi glasbi postregli s paklavo, ki jo sladijo z medom.

Polkilometrska hoja čez mejni prehod in dinamika potovanja se spremeni: GRUZIJA

Peš prečkaš mejo z vso prtljago in nekaj se spremeni. Pokrajina postaja bolj zelena, ceste bolj ovinkaste, hiše nekoliko bolj pisane. Če je Armenija zadržana pripovedovalka starih zgodb, je Gruzija prijatelj, ki te objame okoli ramen, natoči vino in oznani: »Danes ne gremo zgodaj spat.« In potem prispeš v Tbilisi. Težko ga je opisati z eno besedo. Stari leseni balkoni visijo nad ozkimi ulicami, poleg njih stojijo elegantne stavbe iz 19. stoletja, sodobna arhitektura in ostanki sovjetskega obdobja. Nad starim mestom se dviga trdnjava Narikala, s kipom Matere Gruzije, spodaj pa so znamenite žveplene kopeli. Tbilisi ni popoln. In ravno zato je tako zanimiv. Je nekoliko razpokan, nekoliko kaotičen in neverjetno fotogeničen. Za enim vogalom najdeš staro dvorišče z vinsko trto, za drugim trendovski lokal, nekaj ulic naprej pa pekarno, iz katere diši po sveže pečenem kruhu – puriju. Gruzijska prestolnica je v primerjavi z Erevanom bolj kaotična in izrazito večplastna. Je pa Tbilisi zamenjal starodavno gruzijsko prestolnico Mtskheto, ki je s svojimi cerkvami uvrščena na Unescov seznam kulturne dediščine. Ravno tako kot starodavno podzemno mesto s skoraj neizgovorljivim imenom Uplitsihe, v bližini katerega je tudi turistično zelo obiskano mesto Gori, kjer ob Stalinovi rojstni hiši lahko obudiš spomine na svinčene sovjetske čase.

Dežela, kjer vino ni pijača, ampak kultura

Potovanje po Gruziji brez vina bi bilo skoraj tako nenavadno kot obisk morja brez pogleda na vodo. V vzhodni pokrajini Kaheti se vinogradi raztezajo med griči, vinska tradicija pa je globoko vtkana v vsakdanje življenje. Gruzijsko vino se tradicionalno prideluje tudi v velikih glinenih posodah kvevri, zakopanih v zemljo. Toda pravi čar ni samo v vinu. Je v gruzijski supri – obilni pojedini, kjer se miza začne polniti s hrano, nato pa skrivnostno zmanjka prostora za nove krožnike. Takrat nastopi tamada, vodja zdravic, ki pred vsakim novim kozarčkom nazdravlja prijateljstvu, družini, gostom … In ko misliš, da je zdravic konec, ugotoviš, da ste pravzaprav šele začeli.

Hačapuri ali hinkali? Pravilen odgovor je: oboje.

Gruzijska kuhinja si zasluži svoje potovanje. Najprej hačapuri – kruh, napolnjen s sirom, ki ima po različnih delih države različne oblike. Najbolj fotografska različica je adžarski hačapuri v obliki čolnička, napolnjen s stopljenim sirom, jajcem in maslom. Potem so tu hinkali, veliki kuhani žepki, običajno polnjeni z mesom in juho. Njihovo uživanje ima svojo tehniko. Primeš za vrh, ugrizneš, previdno posrkaš juho in šele nato poješ preostanek. Če ti pri prvem poskusu polovica juhe konča na krožniku ali majici, nič hudega.

Dve sosedi, dva popolnoma različna občutka

Najlepše pri skupnem potovanju skozi Armenijo in Gruzijo je prav njuno nasprotje. Armenija ostane v spominu po surovih visokogorskih pokrajinah, starodavnih samostanih, kamnitih križih, tišini in Araratu na obzorju. Gruzija pa po zelenih dolinah, dramatičnem Kavkazu, Tbilisiju, dolgih večerjah, vinu in nalezljivi družabnosti. Obe državi povezuje gostoljubnost.

Ko se potovanje konča, domov prineseš stotine fotografij gora in samostanov, a najbolj se spominjaš stvari, ki jih nisi fotografiral: vonja svežega kruha, večernega vrveža Tbilisija, tišine pred armenskim samostanom in nekoga, ki ti je ob polni mizi že tretjič rekel: »Jejte, jejte! Saj niste še nič pojedli.« Takrat veš, da se boš na Kavkaz nekoč še vrnil.

zapis naše vodnice Tinkare Grilc